Bila je prva, ki me je popeljala v svet stopal. In tudi največji »krivec«, da sem se tam zasidrala. Na prvi pogled je bilo povsem slučajno, da sem se znašla na njenem tečaju, a verjamem, da mi je bila namenjena. Skoraj dve leti sem iskala in čakala, da se vse poklopi- termin, lokacija in moja volja. Ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Tako sem spoznala Majo Vrhunc.
Svoj mir je našla v prelepi majhni vasici v Slovenski Istri. Tam živi v sožitju z naravo in ustvarja svojo novo knjigo.
Maja, kaj vam pomeni refleksoterapija?
Z refleksno masažo, kakor smo ji takrat rekli, sem se srečala pred 40 leti. Zaljubila sem se vanjo, zaradi kratkega članka o masaži stopal, v reviji Jana. Dovolj me je motiviral, da sem iskala in raziskovala ter pustila službo pravnika v NLB. Refleksoterapija je izjemno stara in vitalna zdravilska metoda, čvrsta v svojih idejah, močna v delovanju, povezana v ustvarjalno celoto, spoštljiva do svojih izročil ter razložljiva skozi fiziologijo delovanja telesa. Zelo si želim, da bi negovali njene zakonitosti kot rodoviten sadovnjak in iskali skrite zaklade njenega izročila, pod koreninami rodovitnih dreves dobrih zdravilskih praks.
Meni refleksoterapija predstavlja sistem pristopov, ki jih apliciramo na stopala, dlani ali drug mikro sistem zrcaljenja sebe. Stopala predstavljajo naš mali jaz, so del telesa kjer je zapisana naša preteklost in sedanjost ter potenciali, ki bodo oblikovali prihodnost. Stopala manifestirajo našo strukturo osebnosti in telesa. Pri analizi stopal lahko preberemo zapis našega zdravstvenega stanja in čustvenih razpoloženj ter splošnega počutja.
Različne tehnike in znanja, ki jih apliciramo na stopala, lahko integriramo v terapijo, ki je prilagojena posamezniku ter je vsakič znova samostojna kreacija imenujem jo »integralna refleksoterapija«. Vplivamo lahko na bolečinske sindrome, mobiliziramo imunski sistem, uglasimo delovanje hormonov, bistrimo čuječnost (svojo in strankino) ter seveda sprožimo proces samozdravljenja v telesu.
Pogosto slišim, da nekdo nima težav s stopali, boli ga le vrat. Še vedno se mi zdi, da je poznavanje refleksoterapije v splošni javnosti slabo. Se motim?
Pravzaprav ne vem kako bi odgovorila na to vprašanje. V Sloveniji so velike razlike med njenimi različnimi deli. Ko sem se preselila v Istro sem bila precej presenečena, da jo ta del Slovenije skoraj ne pozna. Zelo veliko delavnic in predavanj pa sem imela v Mariboru, Murski Soboti, zelo popularna je v osrednjem delu, predvsem v Ljubljani, tudi na Gorenjskem ste zelo aktivni, kakor spremljam vaše delovanje. Tudi višje in visoke šole za kozmetiko in velnes jo vnašajo v svoje študijske programe. Kot predavatelj sem presenečena nad izjemno pozitivnim odzivom študentk.
Tudi v Evropi veljamo za deželo, kjer refleksno masažo izvajamo na izredno visokem nivoju, z visokimi standardi. Vzrok tiči seveda, da smo uspeli refleksoterapijo spremenili v poklic oz. nacionalno poklicno kvalifikacijo – NPK.
Kaj bi najbolj izpostavili kot razliko pri refleksoterapiji v primerjavi z masažo stopal?
V resnici je ta odgovor, kar nadaljevanje prejšnjega. V Sloveniji je kar precejšnja terminološka zmeda. Izgubljajmo se med izrazi refleksoterapija, refleksnoconska masaža, masaža stopal ali refleksologija.
Refleksoterapevt je naziv za strokovnjaka, ki je pridobil NPK in je usposobljen, da z različnimi, v poklicnih standardih določenimi tehnikami in metodami, pomaga posamezniku ohranjati dobro počutje in zdravje.
Standardi znanja zajemajo znanje refleksoterapije stopal in dlani, znanja, ki povezujejo motnje na refleksnih točkah zob in organov, protibolečinsko terapijo, ki jo imenujemo »tehnika pritiska na živčne točke« in terapijo čaker ter metamorfno tehniko.
Kontraindikacije so jasno določene in jih vsak usposobljen terapevt tudi pozna in prepozna.
Pridobljeno znanje omogoča terapevtu videti človeka kot celoto ter mu obenem omogoča izluščiti delovanje organskih sistemov, funkcionalno povezanost posameznih organov ter motnje v delovanju le teh preko refleksnih con na stopalih ali dlaneh.
Za pridobitev NPK refleksoterapevt/ka katalog predpisuje znanja iz zdravstvenih vsebin, določenih z verificiranimi srednješolskimi strokovnimi programi na področju zdravstva.
Certifikat NPK se pridobi v postopku preverjanja in potrjevanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij z neposrednim preverjanjem strokovnih znanj, spretnosti in sposobnosti pred komisijo, ki jo imenuje Državni izpitni center (RIC), ali na podlagi potrjevanja osebne mape.
Imenovanja, kot so masaža stopal, refleksna masaža ali refleksnoconska masaža vnašajo v naš prostor največ zmede.
Pomenijo znanje, ki temelji na obdelavi refleksnih con na stopalih in dlaneh in se pojavlja v različnih izobraževalnih programih velnesa in kozmetičnih šol z različnim številom ur usposabljanja ali tudi na privatnih tečajih, s podnapisom »za domačo rabo«. Obseg znanja je seveda odvisen od števila ur učenja in intenzivnosti praktičnega dela, ki ga opravijo kozmetičarke ali udeleženci velnes programov. Programi učenja so običajno enaki, kot se izvajajo za usposabljanje za pridobitev NPK refleksoterapevt, le da so krajši in so običajno namenjeni sproščanju in ohranjanju dobrega počutja. Tovrstna izobraževanja ne predvidevajo znanj iz zdravstvenih vsebin. Za te programe bi bil upravičen izraz masaža stopal.
Ko včasih koga vprašam, če ima težave na določenem področju, zanika. Kasneje opazi, da jih ima. Kako smo lahko tako zgubili stik s seboj?
Star indijanski pregovor pravi, da smo ljudje kot hiša s štirimi sobami. Hišo sestavljajo fizično telo, razum, čustva in duh. Mnogo nas preživi večino časa v eni sobi, vendar dokler se ne sprehodimo skozi vse sobe vsak dan, da jih vsaj prezračimo, nismo celovita oseba.
Mislim, da se tukaj skriva odgovor. Kaos in zdrobljena moč vrednot vplivata na naše zdravstveno stanje in duševno počutje. Žal je sodobna alopatska medicina iz te definicije izrinila »realnost« ter napovedala vojno neposredno bolezni in smrti. Spremenila nas je v obvezne potrošnike in objekte ter nas je »zdravstveno razlastila«. Verjamem, de je zdravje tudi naša sposobnost, da se spopadamo z realnostjo smrti, bolezni, bolečine, žalosti in stiske. Mislim, da je potrebno na novo osvetliti pojem »dobrega počutja«. Zadovoljevanje čutov, ki nas vodi k ugodju v resnici ni vedno dobro počutje.
Obenem pa nas je v iskanju lastnega smisla in celovitosti napadla obsedenost z zdravjem. Pograbimo vsako zdravstveno modno novost, od vadbe in različnih prehranskih eksperimentov in jih vrivamo v svoj prenatrpani urnik. Verjamem, da večino naših bolezni povzročata naša naravnanost in življenjski slog, bolj kot samo kemijsko neravnovesje našega telesa. Naprednejše ideje medicinske znanosti, ki je drugače precej newtonska, govore o »boleznih smisla«, ki so srž dobršne mere človeškega trpljenja in še celo kroničnih telesnih težav. Oropani smisla vidimo telo kot genski mehanizem, ki ga je potrebno redno servisirati in dobro podmazati. Bolezen, staranje in smrt niso del življenja, temveč napake, ki jih je treba zatreti, pozdraviti in so naši veliki sovražniki.
Verjamemo, da je za spremembo v svetovnem merilu vedno potrebna kritična masa. Osebno mislim, da je na nivoju telesne spremembe prav tako potrebna kritična masa dražljajev, ki jih telo prepozna kot dobre, pa naj je to na nivoju fizičnega telesa ali miselnih dražljajev. Refleksoterapija lahko vzbudi kritično maso dražljajev, ki jih telo in duša razumeta. Aktivira naš potencial samozdravljenja, ki najde našemu telesu lastno pot k dobremu počutju.
Po dolgem času naju je spet združila bosonoga hoja. Kaj vam pomeni, kako jo doživljate?
Mnogo ljudi me sprašuje ali bosonoga hoja deluje enako kot refleksoterapija.
Zelo rada hodim bosa. Zavedam se, da hodim po refleksnih conah na stopalih in se pogovarjam s svojim telesom in organi. Razgibam prste, moje telo čuti preprogo, les, beton, mah, iglice, ostre kamenčke, travo… V vsakem delu stopala se prebudi življenje, vendar to ni refleksoterapija!
V čem se torej refleksoterapija razlikuje od bosonoge hoje?
Refleksoterapija je zdravilska metoda, kar pomeni, da je to oblika načrtnega delovanja, kjer so način in postopek ravnanja znani ter dogovorjeni. Predvsem, pa je odnos med dvema osebama, kjer nastane varen prostor za dotik, spodbudo, prebujanje, spremembo in razvajanje. Refleksoterapija je sposobnost terapevta, da nagovori skrivnosti, ki so odsev notranje krajine, ki se zrcali skozi stopala.
Kombinacija refleksne maseže stopal in bose hoje se mi zdi idealna kombinacija za prizemljevanje, za stik z Zemljo in posledično stik s samim seboj. Kako vi gledate na to?
Šele z dotikom se lahko fizično in dobesedno povežemo z naravo. Bosonoga hoja je dotik, je pretok energije med telesom in naravo.
Sezujemo se, da se ozemljimo. Stopala so naš najboljši prijatelj, povejo nam kdo smo.
Stopala so v intenzivnem dialogu z očmi, nosom, rokami, trupom in čustvi. Stopala čitajo teren in tisto, kar začutimo pod njimi ter nas vodijo naprej, nazaj ali vstran.
»Polaganje ene noge pred drugo je ena najpomembnejših reči, ki jih počnemo. Pojdimo hodit!« pravi v svoji knjigi »Hoja«, Erling Kagge.
Dodajam – pojdimo hodit bosi…
Ste kdaj opazili, kako prijetno se počutimo, kadar po pesku, travi ali zemlji hodimo bosi. Prijetno nam je, ker skozi bose noge prejemamo krepak odmerek zdravilnih elektronov in obenem stimuliramo vse refleksne cone in druge aktivne točke na stopalih.
Zemlja je velikanska baterija z naravno nizko električno napetostjo. Tudi ko vežemo elektriko, poskrbimo za ozemljitev. Takšna so tudi naša telesa, kadar jim omogočimo stik z električnim nabojem zemlje. Naši daljni predniki so bili z električno energijo v nenehnem stiku in tudi njihova obuvala so bila iz naravnih materialov. Verjamem, da so manjkrat trpeli za bolečinami v hrbtenici in demenco. Ko smo električno ozemljeni, smo v sozvočju z naravo. Natančno lahko opišemo, kakšen je človek, ki ga opišemo kot ozemljenega: osredotočen, močan in uravnovešen.
Šele z dotikom se lahko fizično in dobesedno povežemo z naravo. Bosonoga hoja je dotik, je pretok energije med telesom in naravo.
Sezujemo se, da se ozemljimo. Stopala so naš najboljši prijatelj, povejo nam kdo smo.
Stopala so v intenzivnem dialogu z očmi, nosom, rokami, trupom in čustvi. Stopala čitajo teren in tisto, kar začutimo pod njimi ter nas vodijo naprej, nazaj ali vstran.
»Polaganje ene noge pred drugo je ena najpomembnejših reči, ki jih počnemo. Pojdimo hodit!« pravi v svoji knjigi »Hoja«, Erling Kagge.
Dodajam – pojdimo hodit bosi…
Ste kdaj opazili, kako prijetno se počutimo, kadar po pesku, travi ali zemlji hodimo bosi. Prijetno nam je, ker skozi bose noge prejemamo krepak odmerek zdravilnih elektronov in obenem stimuliramo vse refleksne cone in druge aktivne točke na stopalih.
Zemlja je velikanska baterija z naravno nizko električno napetostjo. Tudi ko vežemo elektriko, poskrbimo za ozemljitev. Takšna so tudi naša telesa, kadar jim omogočimo stik z električnim nabojem zemlje. Naši daljni predniki so bili z električno energijo v nenehnem stiku in tudi njihova obuvala so bila iz naravnih materialov. Verjamem, da so manjkrat trpeli za bolečinami v hrbtenici in demenco. Ko smo električno ozemljeni, smo v sozvočju z naravo. Natančno lahko opišemo, kakšen je človek, ki ga opišemo kot ozemljenega: osredotočen, močan in uravnovešen.
Kako gledate/ sprejemate bosonogo obutev?
Dr. Qing Li v svoji knjigi »»Šinrin -joku«(gozdna kopel) trdi, da čevlji spadajo med najnevarnejše izume človeštva.
Ko se obujemo v tesne čevlje, preprečimo pretok elektronov in prekinemo povezavo z zemljo tako, da naša stopala oglušijo. Bosonoga obutev je po mojem mnenju koristna, ker stopalo čutijo podlago in niso utesnjena, posebej, če so narejena iz naravnih materialov. Edini problem, ki ga vidim je, da so postala modni trend kar močno vpliva na njihovo ceno.
Če dobro razmislimo, lahko trdimo, da bi morali več hoditi bosi ali vsaj dobro izbirati obuvala, ki jih nosimo.
Pripravljam tečaj refleksne masaže za pare- kot orodje za izboljšanje medsebojnega stika. Kaj menite o tem?
Ideja se mi zdi čudovita. Naša koža je socialni organ in dotik je najbolj primarna oblika človeškega stika z njegovo okolico. Preko njega oblikujemo naš fizični, duševni in duhovni odnos do sveta. Dotik je bistven pri nastajanju naše edinstvene človeške izkušnje. Nujen je in vseprisoten, opremi nas z barvno paleto čustvenega doživljanja ter vpliva na naše psihofizično zdravje.
Dotik nas in naše odnose oblikuje bolj kot si upamo verjeti, saj zaradi naših taktilnih izkušenj že ob rojstvu, trčita znotraj nas dva svetova na nivoju molekularnih dogodkov, svet prirojenega in svet privzgojenega.
Skupaj z drugimi senzoričnimi signali z dotikom sporočamo širok nabor naših čustvenih namer. Lahko izrazimo podporo, razumevanje, dominantnost, uslužnost, spoštovanje, naklonjenost, zapeljevanje ali željo po pozornosti.
Refleksoterapija temelji na dotiku, torej osmišljen dotik med pari ne, da bo prinesel vse terapevtske koristi, temveč bo vplival tudi na odnos med partnerjema in drug način spoznavanja.
V nastajanju je vaša nova knjiga (ki se je močno veselim). Kaj lahko pričakujemo?
Knjigi sem dala naslov »Skrivnostna stopala«. Ideja o knjigi, se je spočela med vsakodnevnimi dolgimi sprehodi, kjer sem želela skozi narobe obrnjen, »ženski daljnogled« videti, podoživeti in povezati svoje refleksoterapevtske izkušnje.
Urejati sem začela stara besedila, ki so nastajala ob štiridesetletnem prakticiranju refleksoterapije, mnogih tečajih, usposabljanjih ter predavanjih, ki sem jih vodila. Izkušnje sem beležila, primerjala, zbirala in odraščala z njimi kot one z menoj. Ob prebiranju in povezovanju svojih zapisov, so istočasno nastajali novi teksti, ker sem nastajala nova jaz. Začela sem razumeti kako »eksaktna« so stopala kot zrcalo nas samih.
Zavedam se, da je refleksoterapija zelo vitalna metoda, kajti skozi tisočletja se je ohranila do danes. Njeno izročilo se integrira, plemeniti in razširja z novimi znanji kar ji odpira vrata v sedanjost in prihodnost. Danes je morda kot način samozdravljenja bolj aktualna kot kdajkoli. Z bralci želim deliti svoje dolgoletne izkušnje, ker verjamem, da nas to vse bogati. Integrirati želim različne pristope in dodati nove, razumljive sheme stopal.
V tej knjigi sem izbrala pot, ki sem jo dobesedno prehodila s stopali. Rdeča nit mojega raziskovanja in zapisov v tej knjigi so tradicionalni pristopi, ki vključujejo tudi nove znanstvene poglede na človeško telo in njegovo delovanje. Zagovarjam stališče, da je učinkovitost refleksoterapije razumljiva in razložljiva skozi princip, ki ga imenujem »inteligenca telesa«. Dodajam poglavje v katerem želim kot psihoterapevtka približati bralcem kako pomemben je odnos, ki ga ustvarimo med terapevtskim delom. Analiza stopal bo skozi sheme približala vzorce na stopalih, ki jih lahko prepoznamo in razumemo. Na koncu sem v poglavju »refleksomagija« želela navdušiti bralce nad starimi recepturami in uporabnostjo masaže stopal doma, med družinskimi člani in prijatelji.
To ne bo prva knjiga, ki je nastala izpod vaših rok. Napisala ste Otroško refleksoterapijo, ki je priloga k slikanici Skrivnostna zmajska stopala, ki je delo vaše hčerke. Kako otroci sprejemajo refleksoterapijo? Kaj bi svetovala vsem, ki delamo z otroki?
Moja terapevtska soba je vedno pogrešala slikanico, ki bi otroke in starše popeljala v svet refleksoterapije in jim pričarala lepoto ter učinkovitost te zdravilske obrti. Kajina knjiga „SKRIVNOSTNA ZMAJSKA STOPALA“ je uresničila mojo željo.
Verjamem, da so zgodbe zdravilo same po sebi. Neznansko moč imajo. Ne zahtevajo, da bi kaj naredili, dovolj je, da jih poslušamo.
Obe knjigi skupaj predstavljata preplet pravljičnosti in zdravilstva, ki sta na prvi pogled dve zelo različni področji. Toda združujejo ju ljubezen do čarobnosti narave in starodavnih znanj. Knjigi sta skupen projekt, da bi staršem, otrokom in vsem vedoželjnim na prijazen način predstavili refleksoterapijo, to izjemno tehniko zdravljenja, ki je tudi zelo prijetna in zbliževalna.
Otroci so večinoma veliki ljubitelji masaže stopal. Tako lahko skupaj otroci in starši odkrivajo skrivnosti človeških stopal, ki niso dosti drugačna od zmajskih in se ob tem zabavajo, družijo in naredijo nekaj koristnega za svoje zdravje. Zgodbe, dotik in prijetno vzdušje med refleksoterapijo otrok delajo čudeže.