Najstništvo je sicer čudovito obdobje v življenju, ki pa mladega človeka (in njegove starše) pogosto postavlja pred mnoge izzive in turbolence.
Najstniki se srečujejo z veliko zmešnjavo, ki je posledica razvoja možganov in obsežnih sprememb, ki se dogajajo znotraj njih. Želijo si odrasti, a vendar se še učijo, imajo želje in ideje, a nimajo izkušenj. Nasproti njih smo starši, z dovolj znanja in izkušenj, zato radi prepogosto delimo nasvete. Ne pozabimo, da smo bili tudi mi najstniki, ki smo nabirali izkušnje skozi svoje dobre in slabe odločitve. Pustimo to možnost tudi njim.
Najstnika ne vzgajamo, z njim sodelujemo. Dogovore dosegamo skupaj z njim, prilagodimo se, kolikor je mogoče, vendar še vedno vztrajamo pri nekaterih svojih načelih. Bodimo jim opora, ki jo potrebujejo, a ne vzemimo jim lastnih spoznanj, ki so pogoj za njihovo samostojno in zadovoljno življenje.
V bistvu so njihove želje majhne, želijo si biti slišani in upoštevani, z možnostjo odločanja. Želijo si postati odgovorni in samostojni. Prav to smo želeli tudi mi. Problem ni v tem, da je današnja mladina drugačna od nas. Niso se toliko spremenili najstniki, kot smo se spremenili starši. Pustimo, naj padejo, se bodo vsaj naučili pobrati, pustimo, da sprejmejo odločitve in prevzamejo odgovornost in sami uredijo stvari. Imajo pravico do lastnega dostojanstva, mišljenja in pravico do lastnih napak. Tako kot mi. Če pridejo po nasvet, jim osvetlimo problem vsaj z dveh plati, sami naj odločijo, katero pot bodo izbrali in prevzamejo posledice. To zna od nas terjati veliko mero strpnosti in potrpljenja. Bodimo pozorni in poslušajmo pazljivo. Pohvalimo jih in jim povejmo, da smo ponosni na njih. Pustimo jim svoje skrivnosti, vsega res ne rabimo vedeti. In nikoli ne izrabimo njihovega zaupanja.
Niso več naši malčki, so odrasli fantje in dekleta. Največ kar lahko storimo starši je, da dobro poskrbimo tudi za lastne potrebe, da bomo lahko stabilna in varna opora svojim najstnikom.
