Še danes imam v spominu starejšo gospo, ki mi je kot majhni deklici dejala: »Draga moja, tebi so v zibelko položili rožnata očala. Svet je veliko bolj krut in neprijazen, kot ga vidiš ti!« Takrat nisem razumela njenega sporočila. Danes vem, da je bil to njen pogled na življenje in da to ni imelo nobene povezave z menoj.
Mogoče so bila rožnata očala res vzrok, da sem bila od nekdaj zaljubljena v življenje. Mogoče se vzrok skriva v mojem brezskrbnem otroštvu. Živela sem na vasi, na majhni kmetiji. Nisem hodila v vrtec, pazila sta me dedek in babica. Živeli smo v sožitju z naravo in letnimi časi. Ničesar mi ni manjkalo, čeprav smo živeli skromno in preprosto. Tudi velikih želja nisem imela. In znala sem ceniti majhne stvari.
Nekje v toku življenja, niti ne vem kdaj, sem svoja rožnata očala izgubila. Zasuta z obveznostmi, s stalnim hitenjem po materialnem, po boljšem in večjem, sem pozabila sama nase. Kljub vsemu, kar sem imela, sem bila utrujena, nezadovoljna, žalostna, neizpolnjena. Vrtela sem se v začaranem krogu in bolj kot sem se trudila, manj mi je uspevalo. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj me bo izdalo telo.
Še pravočasno sem se odločila, da naredim red in poiščem svoja rožnata očala. Začela sem pri sebi, počasi in vztrajno. Zavedajoč, da nihče drug ni kriv za moj kaos. Koliko nepotrebne navlake se je nabralo skozi življenje in moje telo se je šibilo pod težkim nahrbtnikom. Le zakaj sem morala vse to vleči vsak dan s sabo? Ni bilo lahko in ni bilo lepo, a bilo je vredno. Bolj kot sem kopala, več stvari je prišlo na dan in še vedno nisem zaključila. Rožnatih očal še nisem našla in jih tudi ne potrebujem več.
Spoznala sem, da imam platno in čopič v svojih rokah. Da imam na voljo vse barve in da si vsak dan lahko narišem mavrico. Kajti svet ni ne bel, ne črn, temveč vse barve, ki so vmes. Najprej je potrebno sprejeti popolnoma vse, kar se ti v življenju dogaja in se s tem pomiriti. Mir pa se začne v našem umu in v našem srcu. Takrat življenje postane preprosto lepo.
