Zame so vsaka stopala nekaj posebnega. Velika, majhna, mehka, prožna, polna, utrujena … prav vsak par mi šepeta svojo zgodbo. Včasih prijazno, včasih veselo, drugič žalostno.

Ko se moje roke dotaknejo tvojih stopal, so besede odveč. Takrat govori tišina … govori o stiski, ljubezni, o strahu, nemiru, veselju …

Odločila sem se, da zapišem nekaj zgodb iz moje prakse. Gre za različne ljudi, terapije, stopala. Vsa imena so/bodo izmišljena, zgodbe in ljudje zadaj pa še kako resnični.

Rada bi, da veš, da se me tvoja zgodba dotakne. Da sem tukaj zate. Da se zaveš, da na tvoji poti nisi sam/a. Da tvoja stiska ni nerešljiva. Da sreča in veselje raste, če ga deliš.

Če bi karkoli tudi ti rad/a delila z mano, sem ti na voljo.

Vera, 94 let

Kljub temu, da je njena starost res zavidanja vredna, ji nikakor ne bi pripisali toliko let. Čeprav je njena glava še povsem bistra in na mestu, se na telesu kažejo določene težave, ki so se ji nabrale skozi življenje.

Obiskovala sem jo vsaj enkrat tedensko. Terapije pri starostnikih so res posebne. Delam res nežno, kajti njena stopala so slabo gibljiva, gležnji zatečeni in togi. Rahlo razgibavanje, nežni potegi in kroženje ji naredijo pravo ugodje.

Tem za pogovor nama ne zmanjka. Spremlja vse od politike do športa, pa črno kroniko in rumene trače. Gleda nadaljevanke in poročila, skratka o vsem je na tekočem. Pa zaideva tudi v bolj globoke teme, nekatere so aktualne, druge spet daleč v preteklosti, v njeni mladosti.

Vsakič znova mi pove, kako ji paše, da jo pomirja. Pa kako dobro hodi po masaži in kako lepo spi ponoči. Vse samo zaradi mene. Jaz pa vem, da ne gre toliko za samo terapijo, gre za pozornost, ki ji jo namenim. Gre za lepo besedo, pogovor, občutek sprejetosti in varnosti. Hvaležnost je obojestranska.

Vera je bila moja babica, ki se je letos poslovila od nas. Čeprav jo pogrešam, sem neizmerno hvaležna, da sem bila lahko ob njej. Vem pa, da nas vse čuva tam nekje zgoraj in da se enkrat spet srečava.

Marjana

Čisto po naključju jo opazim v množici. V trenutku mi pade v oči njen izraz na obrazu. Urejena kot vedno, ampak danes je njena barva povsem druga, njene oči utrujene in njena lica tako bleda. Mogoče ima samo slab dan, pomislim na hitro in že odide iz mojih misli.

Čez nekaj časa me pokliče. Pove, da je noseča in da ima težave s slabostjo. Takrat se spomnim njenega obraza in postane mi jasno. Nosečniške slabosti so neprijetne in vem, kako težko je zaposleni mami koordinirati vse obveznosti in prebroditi dan.

Skozi vsako nosečnost se pojavljajo določene težave. Ko se ravno nekatere umirijo, se pojavijo druge. Ona ni nobena izjema. Večkrat se oglasi pri meni in vedno poskušam narediti, kar je v moji moči.

Vem, da to ne bo dovolj. Vem, da potrebuje več, to si želijo tudi njena stopala. To si želi tudi malo bitjece, ki ga nosi. Predlagam ji, da se na terapijo oglasi tudi njen partner, ker bi ga želela naučiti nekaj osnov, da bosta lahko to delala tudi doma. Kmalu se res najdemo vsi trije in mlada mamica kar žari od sreče .

Prišla je tudi zadnji dan pred porodom (čeprav takrat še ni vedela tega). Nekoliko nemirna, kar se je čutilo na stopalih. Sledila je nežna masaža, povsem sproščujoča, saj sem čutila, da sta pripravljeni in vse kar potrebuje je le gladenje, umirjanje in stabiliziranj..

Naslednji dan je rodila prekrasno deklico. Vem, da me bosta kmalu obiskali skupaj. Uh teh malih, drobnih nožic se pa še posebej veselim.

Anja

Poznam jo že nekaj časa in vem, da ji ni bilo vedno lahko v življenju. Pravzaprav ji je bilo redko lepo, ampak ona ostaja vedno pozitivna. Odraz njenega življenja je tudi njeno zdravje. Nevrološke težave, ki jo pestijo, ji onemogočajo normalno gibanje.

Ko mi razlaga o svojih diagnozah, jo poslušam z velikim zanimanjem. Toliko znanja in izkušenj premore, da so me sama ušesa. Priznam, da o njeni bolezni vem manj kot ona sama. Kako tudi ne, jaz se z njo srečavam danes prvič, oni dve sta »prijateljici« od davno.

Nikoli se ne pritožuje, ne obsoja in ne pomiluje. Išče vedno nove in nove načine, kako zadevo omiliti in tako je prišla tudi do mene.

Njena stopala so nekaj posebnega. Hladna, a z malo truda, se jih da lepo ogreti. Toga, a prav tako postanejo voljna. Kar čutim, kako postajajo odzivna, čeprav vem, da je potrebno veliko truda, da se zadeva le malce premakne. Kljub temu, da vložim veliko truda in me popolnoma izčrpa, vem, da se splača vztrajati.

Ker ona ima močno voljo in prav to mi sporočajo stopala. In majhne zmage so zanjo in za mene veliki uspehi.

Anja, samo vztrajno naprej, sem s teboj!

Sabina

Gospa Sabina je dobila moj darilni bon od svojih hčerk kot rojstnodnevno darilo. Oklevala je kar dolgo, preden me je poklicala.

Zelo prijetna gospa, skromna, umirjena in uglajena. Že po pogovoru se vidi, da ničesar ne prepušča naključju in da vedno poskrbi za vse, da je tako kot mora biti. Razloži mi vse svoje pretekle in sedanje zdravstvene težave in nato se prepusti masaži.

Njena stopala so urejena in negovana, a ko se začnem sprehajati po njih dobim občutek krivde. Kot, da si očita, da se pusti razvajati. Ona poskrbi vedno za vse druge, sama je zadnja. Ko bo čas, ko bo narejeno to in to, ko bo… Tega, ko bo ni nikoli konca. Počasi se vseeno prepušča ugodju in popušča nadzor. Njene poteze postanejo še mehkejše in prijetnejše. Ena sama milina in ljubezen. Tako veliko ljubezni je v njenem srcu in tako rada jo razdaja okoli, a vedno znova pozabi nase.

Sabina, vzemi si čas, pusti se razvajati, dovoli si sprejeti ljubezen in pozornost … ne dovoli, da te bolezen še kdaj spomni na to, kdo je najpomembnejša oseba v tvojem življenju. Vse ostalo bo počakalo, zdaj si na vrsti ti!

Polona 

Ko vstopi v prostor, le ta zasije. Njen prihod ni nikoli neopazen. Nasmeh do ušes, nalezljiv optimizem, ki kar sije iz nje in objem, ki te pogreje. Tudi, če se kdaj počutim slabše, je po njenem odhodu vse v najlepšem redu.

Prav takšna so tudi njena stopala. Topla, polna zaupanja v življenje. Nikoli ne komplicira ali dramatizira, ona je vedno realna. Kadar načneva kakšno bolj težko temo, se njen glas nekoliko poglobi in obraz postane malce bolj strog. Ja, tudi Polona ima včasih težave.

Njen tolikokrat izrečeni stavek:”Ej, bo kar bo, verjamem, da bo vse tako, kot je najbolj prav” še kako drži. Takrat se vrne pozitiva in moč. Zaupanje ti da moč! Kar verjameš o sebi in o življenju, to postane tvoja resnica!

Upam, da imaš ob sebi nekoga, kot je Polona. Ali še boljše: Bodi kot Polona 

Tinka, 17 let 

Pripeljala jo je skrbna mami, prepričana, da ima punca težave. Mami je vse razložila, dekletu sploh ni pustila do besede. Najbrž se je nadejala, da ji bom celo dovolila biti zraven.

Če kaj vem o najstnikih je to, da potrebujejo biti slišani.

Vsak dobronameren nasvet bo pri njih naletel na gluha ušesa, vse dokler ti ne zaupajo. Zaupanje pa pridobiš s tem, ko jih poslušaš in slišiš.

In ravno to sem ji dovolila. Delala sem svoje delo, vrtela svoje roke po njenih stopalih in kar čutila, kako se topijo kot maslo. Beseda so kar vrele iz nje in vse mi je razložila do podrobnosti. Kako se starša kregata, kako jo nihče ne posluša, kaj šele upošteva, da bo odšla od doma, takoj ko zaključi šolo.

Ko jo je mami prišla iskat, sem ji rekla, da je njena deklica čudovita in povsem zdrava. Ni pa več majhna punčka, ampak je že praktično odrasla ženska, ki ima veliko za povedati. Lepo bi bilo, če ji večkrat prisluhnete. Prijazno sem ponudila terapijo še mamici, a jo je takrat zavrnila. Škoda, tako zanjo, kot za Tinko.

Je pa v Tinkinih očeh tisti trenutek zasijala hvaležnost. Brez besed sva se objeli in vedeli, da se bova še srečali. Če ne prej, ko konča šolo.

Srečno Tinka! 

Marko 

Moram priznati, da ko me je Marko prosil za pomoč, sem bila nekoliko v dvomih. Šlo za poškodbo- utesnjen živec na roki, ki mu je onemogočal gibanje dlani.

Name se je obrnil, ker je moral čakati na zdravstveno terapijo še dober mesec, on pa ni želel čakati toliko časa. Športnik, ki ne želi izgubljati časa in počivati. Navajen reda in discipline, kar se mora se mora. Opremljen z vsemi izvidi se je oglasil pri meni in skupaj sva poiskala rešitev.

Vsakodnevna posebna terapija stimulacije živčevja in posebne vaje, ki jih je delal doma, so že po 1 tednu začele kazati rezultate. Verjameš ali ne, vse delo sem opravila na stopalu, roke se nisem dotikala.

Čeprav je šlo počasi, je bil napredek viden vsak dan. Zato sva vztrajala naprej. Po 3 tednih je Marko spet normalno lahko gibal roko, ojačati je moral le še mišični tonus.

Vse to sva dosegla skupaj. Jaz s terapijami na stopalih, Marko z vajami doma.

Kjer je želja, tam je pot. Marko, veliko športnih uspehov še naprej!

Klemen 

Ob prvem dotiku začutim, kako hladna so njegova stopala, kljub temu, da jih je ravnokar namakal v topli kopeli. Vmes malce klepetava, čeprav je zelo redkobeseden, debata pa precej splošna.

Kmalu ga pustim v njegovem svetu in skozi tišino pustim stopalom, da povedo, kar mi imajo povedati.

Mrzla stopala so običajno znak slabe prekrvavitve in takšne ljudi tudi na splošno pogosto zebe. Začutim, da gre pri njem za pomanjkanje energije na splošno. Takoj mi je jasno, da bo njegova terapija kombinirana z reikijem.

Povežem se z univerzalno energijo, ga vprašam za dovoljenje in začnem. Energija teče kot v prazno steklenico, moji gibi so nežni, saj njegovo telo nikakor ne potrebuje dodatnega stresa. Potrebuje počitek, polnjenje baterij.

Ko sem ga zbudila na koncu, mi je med nasmehom dejal: “Tako dobro se pa že dolgo nisem naspal !”

Hvala Klemen!

Danaja, 9 let 

Mala, drobna, prijetna deklica s prav takšnimi stopalci. Pravo veselje me prime, ko imam možnost izvajati takšne terapije.

Pri otrocih je še bolj pomembno, kako se jih lotiti. Deklica nima nobenih zdravstvenih težav, prišla se je malo porckljat.

Nekateri otroci so nemirni in potrebujejo kar nekaj vzpodbude, igre, pogovora. Danaja pa je bila povsem sproščena, povedala, da ji je super in da bo najbrž zaspala. Ko sem ji rekla, naj kar zapre učke, je to tudi storila. In kmalu tudi zaspala.

Popolno predanost, zaupanje in občutek varnosti je bilo čutiti skozi njena stopala. Tista drobna, nežna, mehka stopalca, ob katerih se topim tudi sama. Neskončno hvaležna, da lahko to počnem

Ko sva se ob njenem odhodu pogovarjali, je obljubila, da bo zdaj večkrat prišla. Zato, ker bo zdaj šola. Ker šola je naporna in med šolo je bolj utrujena.

Danaja, naj bodo tvoji šolski dnevi čim manj stresni in čim bolj veseli. Pridi pa le, te bom vesela.